Radio Študent, 18. februar 2015 ― Z rahlo zamudo se s tokratnimi Finimi umetnostmi obračamo k razstavi Andreja Škufce z naslovom 236743, ki si jo lahko še do petka, 20. februarja, ogledate v Galeriji Alkatraz. Umetnik se s prvo samostojno razstavo podaja na že mnogokrat prehojen teren identitete in potrošništva, kjer se spopada z vprašanjem praznine v medijskih podobah ter njeno zmožnostjo oblikovanja naših sebstev. Omenjene interpretacije ne smemo razumeti kot intenco avtorja, saj ta za našo vednost umanjka skupaj s spremnim besedilom. Kot je v recenziji za multimedijski portal RTV Slovenija izpostavila že Katarina Stopar, je ta prej nadomeščen s performativnim samonanašanjem dela, ki ga v odnosu do gledalca tvorita razstavljeni video in njegova napovedna različica. Video tako nima avtorizirane narative s strani kustosa ali umetnika, nikakršnega PR sporočila, temveč ga prej zaznamuje njegov manko. Okoli njega se vzpostavi nekakšna skrivnostnost, ki vpenja gledalčevo pozornost in postavlja teren, na keterem se lahko sporočilna moč videa ohrani. Delo namreč sestoji iz niza navidez povsem nekoherentnih rekel iz sveta reklam, napovednih videov in tv oddaj; iz neštetih že tolikokrat slišanih klišejev, ki so iztrgani iz izvornega konteksta in postavljeni v niz, v katerem nimajo več smisla. Zato je povsem nenavadno, ko se med njimi vzpostavi nekakšna koherenca. Ko se video v svojem nenehnem predvajanju v zanki ne razpusti v arbitrarni nered. Kot je nakazala že Katarina Stopar, ga pred tem varuje ravno njegova samonanašalna struktura. Struktura, ki med sabo vpenja odsotnost jasnega pomena videa in odsotnost intendiranega konteksta. Ta dvojni manko na presenetljiv način ujame gledalčevo pozornost, njegovo radovednost, toda ne pojasni, kako nas delo nagovarja. Torej kako ne gre za golo čudenje nedoumljivemu, temveč za nekaj, kar se zdi povsem smiselno; za kar se zdi, da ima sporočilno vrednost, četudi je ne moremo nemudoma določiti. Umetnik, ki izgovarja oziroma uprizarja ta navidez nesmi